DomovKolumneSplav – DA ali NE

Splav – DA ali NE

Kolumne Preglej vse novice
Deli vsebino

Ko sem svoj čas pisal za Večerove Poglede (in kolumne za Bonbon), (leva oziroma feministična) cenzura še ni dosegla Večera. Ko pa so ideološke lovke dosegle tudi Večer, sem bil kot kolumnist izločen. V zadnjih letih se kot kritični mislec, torej tudi kot kolumnist, borim za svobodo govora in predvsem kritičnega mišljenja.

Na žalost se slovenski mediji delijo na leve in desne

Temu se sicer ne da ogniti. Sem pa mnenja, da se nacionalni in vsi ostali kredibilni mediji ne bi smeli pustiti spotakniti s strani leve ali desne politike. Meje med liberalnostjo in konservativnostjo so pri nekaterih temah tako zabrisane, da je prav škoda, da se npr. levičarji ne smejo opredeliti proti feminizmu in enačenju (»teoriji«) spolov. Po drugi strani je za desnico smešno, da bi morala paketno sprejeti apriorno zavzemanje za prepoved splava (abortusa).

Ker menim, da je tale portal dojemljiv tudi za »drug(ačn)o mnenje« v povezavi s prepovedjo splava, si bom tokrat drznil podati svoje mnenje, ki sem ga posredno podal že leta 2005, ko sem pisal recenzijo knjige filozofa in bioetika Petra Singerja »Razmislimo ponovno o življenju in smrti«. Že takrat se je moje mnenje naslanjalo na psihoanalizo in znamenito »načelo ugodja«. Naj se povzamem.

Polemika okrog etike oziroma bioetike v kontekstu življenja in smrti – torej tudi v kontekstu splava – je vselej subjektivna. Končnega spoznanja in vrhovne resnice tukaj, tako kot še marsikje, ni. Tematika pa postane razumljivejša, če vemo, da človeka obvladuje načelo ugodja, torej, če vemo, da človek (ki misli bioetične dileme, tudi splav) težki k prijetnosti, ugodju. Končni indikator in kriterij, ki edini šteje, je sicer življenjska sreča, ki bi se jo dalo enačiti z neko prijetnostjo življenja/bivanja v kombinaciji z notranjo pomirjenostjo in zadovoljstvom. Vse, kar (vselej misleči) človek stori oziroma se obnaša (tudi v etičnem kontekstu življenja in smrti, tudi splava), je v osnovi povezano z doživljanjem/občutenjem ugodja. Vsako (subjektivno) mnenje, ki si ga oblikuje ta ali oni proučevalec bioetičnih problemov (tudi splava), se v osnovi dotika doživljanja ugodja oziroma prijetnosti in neprijetnosti življenja, njegovega in tistega, ki ga motri. In ko se motri – beri: miselno premleva – »življenje« (še nerojenega) zarodka/bitja/otroka, je v bistvu pomembno zgolj in samo subjektivno doživljanje tistega, ki misli/motri to zarodkovo »življenje«.

Vsak strokovnjak in laik, ki govori o splavu in (še) nerojenem bitju, je čustveno involviran v problem (»življenja« in »smrti«, torej splava). V bistvu tisti, ki so PROTI splavu, zelo trpijo, ko (zmotno) mislijo, da bo (»že živ«) »otrok« pri splavu umrl, da bo na nek način ubit, usmrčen. In zaradi te svoje povsem subjektivne in neznosne misli so nasprotniki splava tako žalostni, da so (aktivno) proti splavu. V bistvu so na nek način egoistični/sebični: oni so proti splavu zato, da sebi »kupijo«/priskrbijo ugodje oziroma neko notranjo pomirjenost, ki jo planirajo, če bo splav prepovedan. V tem primeru ne bodo trpeli ob misli, da pri splavu (»trpeče«) bitje(ce) (v mukah) umre. Kaj se z dotičnim bitje(ce)m dogaja, je v resnici (v bistvu) nepomembno oziroma irelevantno. »Problem« za nasprotnike splava je v tem, da pri splavu »umorjeno« bitjece nič ne trpi, ker še nima svojega miselnega sistema, ki bi premleval svoje bivanje, torej življenje in (abortusno) »smrt«. Temeljni konceptualni zdrs nasprotnikov splava je ideja, da je splavljeni zarodek ekvivalent talcu, ki je/bo usmrčen. Klasični talec v intrapsihični realnosti premleva svojo bližajočo se smrt (in pri tem trpi), splavljeni zarodek pa ne! Edini relevanten »sogovornik« pri splavljanju je v resnici torej nosečnica – v določenih primerih tudi »nesojeni« oče, »donator« semenčice.

Omenjeni filozof Singer v svojih bioetičnih dilemah tematizira vstopanje novega bitja v življenje in seveda tudi umetno prekinjanje nosečnosti, torej umetno prekinjanje v življenje vstopajočega novega bitja. Bioetične zagate pri »vstopanju v življenje« so zelo podobne kontekstu umiranja oziroma »izstopanja iz življenja«. Evtanazija in umetno prekinjanje nosečnosti (splav) imata identične oziroma analogne bioetične pomisleke. Singer pravi, da je na identičen način absurdno jasno in nedvoumno (torej dogovorno) določiti, kdaj živo bitje umre, kot je absurdno določiti, kdaj nek zarodek/fetus postane živo bitje – oseba.

Naj ponovim: problem splava namreč ni v tem, ko (in kdaj) »umre« nastajajoče bitje, pač pa v tem, kdo trpi (beri: ne doživlja ugodja oziroma doživlja neugodje) ob tem, ko misli (na) »umiranje« in »trpljenje« nastajajočega in »še-ne-živečega« bitja. Središčna točka bioetičnega diskurza – tudi nedavne TV Tarče na nacionalni RTV SLO – bi v resnici moralo biti doživljanje (ne)ugodja ljudi, ki mislijo/premlevajo »umiranje« zarodka pri umetnem splavu. (Identična paradigma je pri evtanaziji.) Na ta način bi bilo mogoče hitro analizirati, kdo je »za« in kdo »proti« (splavu, evtanaziji) in zakaj. Videli bi, da v resnici nikoli ni problematičen neposredno »trpeči« (npr. še ne rojeni, a že splavljeni) zarodek, pač pa posredno trpeči (in misleči) »opazovalec« – torej subjekt, ki (libidinalno) investirano oziroma »oenergeteno« gleda (misli) na ta »neposredno trpeči« zarodek. In tukaj je vloga krščanske ideologije dokaj ponesrečena – in naj dodam: po mojem iskrenem prepričanju.

Topika Ono-Nadjaz (v režiji Jaza) bi nas lahko popeljala iz miselnih zagat in celo ponudila nekatere epistemološko prelomne odgovore, s katerimi bi si lahko pomagali zakonodajalci in tudi različna sodišča, ki rešujejo spore med sprtimi oziroma besnečimi (trpečimi in žalujočimi) na račun drugačne mnenjske opredelitve do zagatnih bioetičnih dilem. Psihoanalitični Freudov koncept libidinalne ekonomije v kontekstu melanholije in žalovanja bi bil v tem primeru lahko ključen.

Skozi psihoanalizo bi se dalo dokaj jasno opredeliti do »še-ne-bitij«, tudi do klinično »mrtvorojenih« otrok (t. i. anencefaličnih otrok, otrok »brez možganov«, ki jim srce sicer bije). Alternativa v pristopu k dilemi, ali naj se take otroke »pusti pri življenju«, bi bila terapija žalujočih, tistih, ki ne morejo odtegniti svoje objektne libidinalne investicije – kot se reče v psihoanalizi – od sicer formalno živega bitja. Vendar: človeško bitje brez možganov seveda nič ne čuti oz. čustvuje – beri: ne misli (ne)ugodja. V luči povedanega lahko rečemo, da problem splava in tudi sodišč, ki odločajo o evtanaziji, torej ni v neposrednem odnosu do klinično mrtvih (evtanazijsko usmrčenih), pač pa do kronično žalujočih, tistih, ki svoje objektne libidinalne investicije ne morejo odtegniti od ljubljenega (libidinalno investiranega oziroma energetsko zasedenega, »oenergetenega«) objekta.

V krščansko religijo/ideologijo ujeti ljudje se navadno družbeno aktivirajo, ko se je treba boriti »za« ali pa »proti« splavu (ali/in evtanaziji) po logiki sugestije (vodljivosti). Če klinično mrtvi (vegetirajoči), vendar s strani »okolice« (sočutnih ljudi) libidinalno investirani objekt, nima možganov, ni ujet v logiko načela ugodja, torej tudi ne trpi, ne čuti (ne)ugodja in nima želja. Formalna smrt (ustavitev srca in končanje pretakanja življenjskih tekočin) zanj (za formalno vegetirajoče, a klinično mrtvo bitje, ki ima na zunaj človeško podobo) torej ni »tragičen« dogodek. Žalujoči v resnici žalujejo »neutemeljeno« – banalno rečeno: »po neumnosti« (in zato rabijo »pogovarjanje«, razlago, če že ne kar psihoterapijo). Če vegetirajoče bitje tudi formalno umre, sploh ne neha ne »uživati« (beri: doživljati ugodje), ne trpeti (beri: doživljati neugodje), saj to bitje tudi možganov oz. receptorjev za doživljanje (ne)ugodja ni imelo. Dilema je na ta način rešena. In identična paradigma je pri splavu. Zarodek še ne misli – nima ne jezika (govora), zaradi nerazvitih možganov pa nima razvitih niti ostalih »višjih« (kognitivnih/miselnih in čustvenih) funkcij.

V dilemi okrog splava je torej edino relevantno bitje, ki najbolj intenzivno/čustveno misli svojega še nerojenega »otroka« – torej zarodek, nosečnica, ženska. In njej, torej izključno njej, mora družbeni sistem omogočiti, da se odloči, ali bo zadržala otroka ali bo splavila. Cerkev v bistvu ne bi smela imeti nikakršne neposredne vloge pri tej njeni odločitvi. Če pa Bog obstaja, pa bo tako ali tako poskrbel, da se bo ženska/nosečnica sama odločila, ali bo otroka zadržala ali ne. Celo »oče« (»donator spermijev«) na nek način nima pravice odločati o tem, kaj bo ženska/nosečnica storila. Ker: ona in izključno ona bo 9 mesecev (do)nosila tega otroka, ga (v mukah) rodila in mu tudi »materinovala« – mati in dete sta v resnici eno.

Roman Vodeb

*Kolumne na spletnem mediju ekoper.si izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.